Od mobinga do linča - (odgovor na spis Vesne Mikolič »Dejstva in resnice o FHŠ«) (27. 11. 2010)
Butalci so gadje: tisto leto, ko sta bili dve kravi za en par, so se Butalci skregali s pametjo, pa so zmagali Butalci – kaj mislite! – in ne pamet.
Fran Milčinski, Butalci, Zal. Karantanija, Ljubljana, b. d.
Najraje ne bi reagiral na to nenehno ponavljano deklamiranje o brezmadežnosti s podpisom dekanje UP FHŠ. Prvič zato, ker je utrujajoče brati venomer isto in dokazovati že ne vem kolikokrat dokazano, drugič pa zato, ker se vse to dogaja na diskurzivnem terenu, ki akterjem odreka osebno doživljanje nadlog in osebno odgovornost. Cicerov rek Nomina sunt odiosa (Pro Roscio), seveda dekontekstualiziran, je uporabljen za varovanje tistih, ki jih je po mnenju urednikov in ljudi iz medijev treba varovati zaradi kaste, v katero sodijo. In o tem, ali sodijo v pravo kasto, odloča urednikov (novinarjev) »instinkt«, »čut za spodobnost«, ne pa kako formalizirano merilo. In to ne glede na to, kako odiosæ so osebe, ki nosijo ta imena. Tako se zgodi, da vas krdelo uzmovičev in nastopačev lahko valja po blatu z vašim imenom in priimkom, delovnim mestom in še čim, če mu je le pripisan ali »pričuten« dostojanstveniški status, medtem ko vi (pa čeprav z vsaj enakimi formalnimi kvalifikacijami in z mednarodno znanstveno reputacijo, ki pa tega ne razglašate na jumbo plakatih) ne smete imenovati nikogar iz krdela, ki vas preganja, ker tako veleva medijski čut za spodobnost. V realnosti pa so stvari vselej načelne in osebne. Ali si lahko predstavljate zatiranje, ki ga ne izvajajo osebe in ne prenašajo osebe. Je zato kaj manj družben fenomen? Ali kaj manj govorite ad rem, če ne izpuščate persone, ki so avtorice teh rerum? ...(več v povezavi)
Avtor: dr. Drago B. Rotar
